Kategorija: Komentarji

Med srebrnimi inovatorji Podravja

Uvrstila sva se med letošnje dobitnike pohval in priznanj Štajerske gospodarske zbornice z umeščanjem rekreativnih vsebin ob gramoznici Duplek. Inovacijo sva videla v umeščanju in pridobivanju soglasij po sprejemu prostorskega akta in uveljavitvi rigidne zakonodaje gradnje na poplavnih območjih. Projekt je našel legalno pot do izvedbe in posluh pristojnih s tehničnimi prilagoditvami, prostorskim umeščanjem in preveritvenimi študijami. Ravnotežje med razvojem in varstvom oz. njegova soodvisnost je dejanska lasnost projekta in ob prijavi na razpis sva se poigrala s tem: KREACIJA REKREACIJE OB REAKCIJI VARSTVA.

Za uravnoteženost je treba poudariti, da rezultata nikakor ne bi bilo brez podpore občine Duplek (zahvaljujem se županu Mitji Horvatu za prepoznavanje in podporo javnega obvodnega rekreacijskega programa, prav tako za pomoč njegovima sodelavkama v občinski upravi ge. Nataliji Jakopec in Jasmini Purič), brez vztrajnosti in prepričanja investitorja Astraea Investicije Ena (Jože Kojc je z železno voljo udejanil idejo prostorskim in ekonomskim danostim in nam ponudil priložnost za sodelovanje, Aljaž Jurša z ekipo je prispeval ključen utrip prostora) in nenazdanje Direkcije RS za vode, sektor območja Drave (mag. Mateja Klaneček in Violeta Leitinger), ki je obrnila mnogokrat stereotipno uradniško vodilo in nam pomagala pri projektu skozi optiko kako najti razloge ZA.

Štirje zlati inovatorji Podravja v nacionalni izbor

Inventarizacija prostora v Mariboru marec 2018

Tik pred mesecem aprilom, ki naj bi bil mesec krajinske arhitekture, podajam kratko inventarizacijo prostorske politike in prostorskih ran v mestu:

  • Izdelava občinskega prostorskega načrta (OPN) temelji na več kot dve desetletji stari projektni nalogi in zato ne more odgovarjati na aktualne razvojne zahteve mesta. Izdelovanje OPN zajame večino proračunskih sredstev za prostorske akte v zadnjih letih in kljub drugačni in dobri praksi sodelovanja strokovne javnosti pri izdelavi Urbanistične Zasnove (UZ) Maribora leta 2000 je postopek izdelave OPN netransparenten in skrit pred javnostjo, saj ni deležen javnih razprav.
  • Mestna uprava in posredno investicije v mestu se ne prilagajajo ključnim prostorsko okoljskim težavam (klimatske spremembe, onesnaženost, trajnostna usmeritev, socialni trendi, kvaliteta bivanja, vnos invazivnih vrst in ekonomska privlačnost mesta).
  • Evidentirana je neaktivnosti na področju večstanovanjske neprofitne gradnje, ki bi omogočala, da tudi mlajše generacije učinkovito rešujejo svoje stanovanjske probleme, posledica tega pa je negativni saldo števila prebivalstva v mestu.
  • Mesto, kljub številnim poizkusom nima strateških usmeritev in konsenza za reševanje ključnih prometnih in infrastrukturnih dilem.
  • Število nakupovalnih centrov na prebivalca je med najvišjimi v državi in ustvarja neravnovesje pri samooskrbi v soseskah (manjše trgovine, tržnice, pretirana uporaba avtomobilskega prometa).
  • Prostorsko infrastrukturni oddelki in sektorji mestne uprave nimajo ustrezne strokovna sestave s prostorskimi kadri (arhitekti, krajinski arhitekti, planerji).

 

V Mariboru sem na prostorskem področju evidentiral 38 lokacij, območij ali programov, ki ga zaradi degradacij, neaktivnosti ali neupoštevanja že podanih rešitev razvojno zavirajo. Seznam je razvrščen po abecednem redu:

  1. akvarij,
  2. avtobusna postaja (tako objekt, podhod, območje nasproti postaje…),
  3. bazen in okolica Pristana (večletne težave s srednjim bazenom, prazen poslovni trakt),
  4. Betnavski dvorec in gozdni park,
  5. Bolnica (neustrezne odprte oz. parkovne površine, degradirano JZ območje kompleksa, vpliv hrupa in klimatskih razmer),
  6. Bresternica (območje motela, kampa, mini golfa…),
  7. dvorana Tabor in Ledna dvorana,
  8. javni potniški promet (mreža, cena, dostopnost, povezava z letališčem…),
  9. klimatske spremembe in onesnaženost bivalnega okolja nimajo uravnoteženega odseva v proračunu in občinskih odlokih,
  10. kolesarske povezave (mestne, deljene, daljinske),
  11. kopališče TAM (opustite, neodzivnost na zasebne pobude po revitalizaciji),
  12. Manhattan (območje med Europarkom, KPD, železnico in Nasipno ulico),
  13. Mariborska knjižnica (natečaj, izdelan projekt, nestrokovno iskanje alternativnih lokacij),
  14. Mariborski otok (izveden natečaj, izdelan projekt, predlog sofinanciranja),
  15. Melje, degradacija objektov tehnične in kulturne dediščine, degradacija odprtega prostora, urbane opreme…,
  16. mestni gozdovi (urejanje, upravljanje…),
  17. Mestni park (obnova, upravljanje, vključitev območja Piramida-Mestni vrh-Kalvarija),
  18. mestni vinogradi in vinska klet,
  19. nova občinska zgradba in UE (izveden natečaj, izdelan projekt in OPPN),
  20. nove stanovanjske površine (zaostali projekti: Puhova ulica, Ulica Veljka Vlahoviča, Kamenškova ulica, Borova vas, Brezje, gozdna soseska Pekre, območje med Jezdarsko in Žolgarjevo ulico…),
  21. obnova starega mestnega jedra (trgi in manjši parki, tlaki, urbana oprema, gostinski vrtovi, Koroška cesta in Glavni trg, zapuščene trgovine, povezava na Lent)
    19. območje kaznilnice – KPD (hostel, širitev Europarka, urbani park, stanovanja, nov trgovski center…),
  22. obrežje Drave in Lent (prenova območja in vključitev promenade do Otoka, navezava proti Melju),
  23. park Pekrski potok (50 let stare zahteve in potrebe po vzpostavitvi parka),
  24. Pobreško pokopališče,
  25. Pobrežje (degradirano območje izrabe gramoza med Zrkovsko cesto, Puhovo ulico in Ulico Veljka Vlahoviča),
  26. Pohorje in vznožje (koncesija, smučišča, golf, dostopna cesta, spominski park, navezava na mesto preko predvidene obvoznice…),
  27. prometne povezave (ob in skozi staro mestno jedro in povezave obeh bregov (mostovi), povezave vzhod-zahod na desnem bregu – Pobreška c, Ul. Pariške komune, povezave sever jug skozi industrijsko cono Studenci…),
  28. sejmišče (degradirano območje vzhodno od vodnega stolpa pod Titovim mostom in dalje proti kinematografu),
  29. stadion in območje Ljudski vrt (dokončanje, parkiranje, ostale ureditve),
  30. stadion Poljane (nedavna prenova ni bila celovita in obenem ni odgovorov na dolgotrajne pobude o pokriti dvorani za atlete),
  31. Strokovna podhranjenost mestne uprave na prostorskem področju (ni interdisciplinarnosti, razpršenost in nedoločena hierarhija oddelkov, zasebni interes nad javnim…),
  32. Studenci – desni breg (območje med Koroškim mostom, Gorkega ulico, Valvazorjevo in obrežjem Drave),
  33. Studenška peš brv (neurejena in neustrezna navezava na Studence),
  34. tržnice (osrednja in lokalne tržnice so v slabem stanju),
  35. urbana podoba (katalog urbane opreme, razsvetljava, oglaševanje, vedute glavnih vpadnic v mesto, mestna plastika…),
  36. Univerzitetni športni center (območje zahodno od dvorane, gudronska jama),
  37. Urbani vrtovi (Vrbanski plato, Morski jarek…),
  38. Železničarska kolonija (prenova in reviztalizacija).

Robato na okrogli mizi o Cesti zmage

Na okrogli mizi, ki je imela vnaprej določen izid, sem nastopil kot eden od glavnih negativcev v nedavni prenovi Ceste zmage. Glede na bombastične naslove o projektu Cesta zmage v medijih in na družbenih omrežjih si v trenutkih občasnih napadov napuha celo domišljam, da sem odgovoren za vse rabote in nečednosti na prostorskem področju v mestu. Nisem zagovornik občine, ta ima več kot dovolj svojih piarovcev. Je pa bila občina moj naročnik pri tem projektu. Ni nujno da ti financiranje s strani establišmenta ali vladajočih struktur a priori dodeli negativni predznak.  Nevladniki bi lahko pritrdili trditvi. Od njih kot zagovornike demokratičnosti in transparentnosti in odprtega dialoga in strpnosti in in… sem pričakoval, da lahko malo nakladam še iz načrtovalskega vidika. Tovrstne okrogle mize me neizmerno veselijo. Tu in tam se vendarle pojavi možnost, da se razčistijo številne polinformacije in nejasnosti. Ena takih je morda že ta, da v kolikor znamo izračunat presežek kisika, ki bi ga ustvaril nekdanji drevored na Cesti zmage v primerjavi s sedanjem stanjem, bi le-tega večkrat pokurili z blebetanjem o tej godlji.

Dejansko se je pojavlja precej urbanih mitov na temo dreves oz. mestnega zelenja. To je krajinsko gradivo in ga imam enostavno rad. Obenem treba pošteno povedati, da drevnina v mestu ne bo rešila vseh ali sploh tegob spreminjajoče klime, težav odvodnjavanja ali neskladne prostorske razporeditve. Tako je s podatki o zadostni proizvodnji kisika v mestih, blaženju temperaturnih ekstremov ali blagodejnih učinkih na zdravstveno blagajno. Ne nasedajte tudi na fantomske izračune koliko je vredno drevo zaradi svoje ekološke vloge ali koliko cvenka prišpara zdravstvena blagajna, v kolikor drevored stoji le streljaj od vaše hiše. Na ta način bo še vsako drevo v mestu postalo le predmet licitiranja, medtem ko se bodo prihranki ministrstva za zdravje stekali na na trr ministrstva za raziskovanje rud in izgubo časa.

Očitki o pravočasnem in netransparentnem obveščanju javnosti v smislu kulture načrtovanja javnega prostora so seveda vedno na mestu. O(b)staja manevrski prostor za izboljšave, predvsem imam v mislih neposrečeno javno predstavitev projekta obnove Ceste zmage tik pred zdajci. Kakorkoli, projekt je bil predstavljen na MS in MČ, projektna dokumentacija je dostopna vsakomur in razprava na občini z IMZ in nekaterimi stanovalci je potekala več kot pol leta pred pričetkom del. Projektno dokumentacijo DIP je požegnal tudi mestni svetnik, ki sveto prisega na vodenje projektov od spodaj navzgor (v prevodu: grassroot). Nič presenetljivega ni, da se ob uhljebljivanju ob koritu včasih pozabi na rajo. A ko je zavohal gnev širokih ljudskih množic, je urno obrnil ploščo in se s pristnim ogorčenjem na obrazu pojavil na shodu za ohranitev lip.

Na javno obveščanja projekta se navezuje tudi participacija javnosti. To orodje ima pomen in mesto v prostorskem načrtovanju, a vendarle z omejitvami. Ni za pričakovati, da bi o prostorskih ureditvah manjšin, standardu vodovodne oskrbe, odvozu odpadkov… razpravljali skozi instrumente (pre)glasovanja. Tik pred nosom imamo eksperimentalno prostorsko ureditev Koroške ceste s kobajagi participacijo javnosti in lahko vidimo neverjetno sprdačino. Enostavno so nekatere stvari v domeni odgovornosti projektantov. Ob tem naj omenim tudi vlogo arboristike oz. arborističnega poročila, ki je bil prav tako kamen spotike. Ta stroka je seveda strokovna podpora krajinsko arhitekturnega načrtovanja, a ne more biti njegov nadomestek. Arboristika ni del reguliranih poklicev z javnim nadzorom preko zbornic in zakonodaje. Žal mi je, a ne ubijte glasnika, ker arboristika dejansko nima ustrezno formiranega univerzitetnega izobraževanja v Sloveniji. V tem kontekstu so očitki, kateri del arborističnega poročila je kdo bral, povsem relativni.

Nenazadnje omenjam javni interes, ki naj bi ga pri tem projektu zaobšli. Menim, da je prav, da se vedno znova preverja javni interes na področju prostora in nimam nobenih težav s pregledom projekta. Vendarle je treba biti natančen pri njegovem varovanju in podrezati vlogo varuhov le-tega. ZVKDS se je nesporno zaletel, ko je uslužbenka zavoda nespretno zlojzlala javnost z izjavo, da se dreves na Cesti zmage ne bo sekalo. Ne glede na sporen varstveni režim je taka izjava nestrokovna in kaže na argumentacijo moči in ne na moč argumentov. Menim, da smo imeli vsi nepotrebne težave, ki pa se niso pojavile prvič pri tovrstni vlogi zavoda. Še enkrat in ne se čuditi absurdnosti: ne glede na ugotovljeno tolmačenje varstvenega režima sem prepričan, da bi predmetni drevored moral biti zavarovan in obrekovalcem navkljub vztrajam, da je zamenjava drevoreda utemeljena ne glede na njegov varstveni status. Obrnil bi pa očišče in skušal nakazati, da mnogokrat med množico dreves ne vidimo gozda. Tako nam v tem mestu zmanjkuje pozornosti in volje za javni interes. Mirno smo pogledali stran ob posegih na najdaljšem drevoredu v mestu, kjer so harali trgovci z novci in namesto dreves ustvarili pleh in asfalt ali ob koncesijskem varovanju infrastrukture na našem Pohorju ali ob temu, da si vzdrževalec mestnega parka sam piše koncesijsko pogodbo ali ob polstoletnih nategih glede parka ob Pekrskem potoku ali ob zanemarjanju Otoka, TAM-a, mestnih gozdov… Aja, še to. Na javni razpravi so me žvečili in izpljunili tudi zaradi načrtovanja klopi ob vrtcu in cerkvi. Češ tukaj noben ne rabi urbane opreme na javnem prostoru ob javnem objektu, nam je prostor znotraj lastnih plotov čisto dovolj, na klopeh se zbirajo itak samo nepridipravi. Toliko o odnosu do javnega prostora in javnega interesa.

Še korak k izhodišču pravde, k lipi. Šolmoštersko mi je bilo očitano šalabajzerstvo pri projektu in nepoznavanje vitalnosti lip. Sodeloval sem pri posegu na zasebnem vrtu, kjer je bil gradbeni poseg na koreninski sestav lipe vsaj po teoriji uničujoč. A trmasto drevo do danes (še) ni pokazalo znakov hiranja ali nestabilnosti. Vendarle gre za zasebni vrt in ne javni prostor, kjer so varnostna, funkcionalna, ekonomična in oblikovalska pričakovanja javnosti drugačna. Poslikal sem kar nekaj lip, kjer občuduješ vitalnost, obliko krošnje in mogočnost. Žal spački ali pohabljenana drevesa v drevoredu na Cesti zmage niso bila niti blizu takšnemu stanju. Naše komoditete kot so parkiranje, zahteve naj občina za vraga že poreže veje nad predvrtom in malo cvenka za vzdrževanje so drevesa izpridile. Tako je šlo v lipovi pravdi za nadmudrivanje kateri odstotek je večji od drugega, za oznake kako smo agenti kapitala in navržene sume o nečednostih posla pod mizo. Nikogar ne zanima zakaj je bilo načrtovalsko utemeljena zamenjava drevoreda. Prepričanih tako v tem odstavku ne bom dodatno najedal.

Sestava okrogle mize ni pustila nobenega dvoma pri sklepni besedi. Govorci so bili uravnoteženo izbrani le z ene strani. Skoraj vsi so bili težkokategorniki, kar je pomagalo pri neizpodbitnosti njihove interpretacije dogodkov in njihovih komentarjih. Vseskozi se je potencirala napetost odnosa med mi, prebivalci nasproti oni na občini. Prikradlo se je kup izjav kot lažejo, podtikajo, banda pokvarjena in podobno. Seveda je temu sledil gromki aplavz. Želelo se je slišati kako naprej in kljub politični nekorektnosti jim bom vseeno namignil. Nič ne skrbite, klima pomanjkanja informiranosti občanov, izključevanja deležnikov in premajhna odzivnost občine se ne bo spremenila globalnim trendom navkljub. To bi namreč pomenilo, da bi razne iniciative izgubile svoj razlog ustanovitve in delovanja. V nasprotnem bi se nekateri morali odklopiti iz maminega seska sistemskega financiranja in se zbasati v službe. Naj se nekateri še tako repenčimo, ne bo se povečala strokovnost pristojnih občinskih služb in ne bo se zamenjala mantra argumenta moči zavodov, ki naj bi varovali javni interes. To bi povzročilo pretres med nevladnimi prostorskimi organizacijami. Te ne bi več mogle izvajati neo neokolonialnih strokovnih podučevanj na zaostalih severovzhodnih delih države, kjer pametno kimamo ob razlagah kako razdeliti letake, kako odpeljati otroke peš v šolo in kako prešteti glasove na zboru krajanov. Infantilizacija se bo sistemsko nadaljevala in količina polresnic bo naraščala. Le v takšnem agarju se lahko nezadovoljstvo še naprej redi in voluharji še naprej voluharijo.

“Veste kaj? Bog vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!”

Letopis izza plank

Premik pod inženirsko perot je blagodejno vplival na par krajinskih arhitektov. Našla sva nekaj izgubljenega ravnotežja v sodelovanju pri infrastrukturnih in cestnih projektih. Dodala sva še nekaj svojih projektov za boljše počutje in kondicijo. V celoti sva presodila, da za razširitev tirov od mesta pa do meje ni potrebna celovita presoja. Pokukala sva v leto 2030 in 2045 in bajala, da takrat podnebje iz Iztrebljevalca 2049 še ne bo doseglo dolov Slovenskih goric.  Obsadila sva nekaj protihrupnih ograj ob avtocesti in tirih in ob premišljevala, kako lepo zelena je naša dežela. Tam kjer Savinja izgubi pivovarno izpred oči, se ji morda prijetno rigne ob pogledu na najino zasaditev, pred izlivom pa se Lahomnici morebiti naježi gladina, ko steče mimo zasnove vaškega jedra. Zamejila sva fitnes v bližnjem parku, da ne bi morda utekel in sedaj je to storiti le še drevesom. Zasnovala sva nekaj vrtov, ki se morda ne zbudijo v sanjah. Obsadila sva nekaj cest na papirju in ob asfaltu. Razmišljala sva tudi o glampingu s skromno mero blišča, da bi se lahko nekateri za hip odpočili od bede. Skozi leto sva nadaljevala pri zasnovi rekreacijskega območja gramoznice v Dupleku in s tem projektom tudi sodelovala na razstavi Društva arhitektov Maribor. V jeseni naju je zaznamoval srd in gnev ob podiranju lip na Cesti zmage in od poraza do poraza sva stisnjenih zob v tej vojni prišla vsaj do remija. Tako se vsaj tolažim, ko si pozimi liževa rane. A morda ljudje takrat, ko drevesa odvržejo liste, le malce pozabimo na njih.  Uteho in počitek sva našla preko novoletnih praznikov doma in tuhtava o letu in kakšno je pravzaprav bilo. Ne beliva si več toliko glave ali je globalni trendi ali le zapik najine pisarne prinesel več dela na poklicnem področju. Priznam, egoistično se malce manj ženirava, kako krvosesi najedajo to mesto in ga vsem pred zatiskajočimi očmi spravljajo na kolena. Vendarle nama ni vseeno. Medtem, ko se vampirji hranijo, tudi midva tiho krvaviva. Tako nama tudi ni mar, da poneumljanje in oportunizem preveva tudi prostorsko področje. Ne gre nama v glavo, da je znova izumljena hoja po asfaltu do šola ali vrtca. Lahko to imenujete kakorkoli hočete, zavijete v celofan, izračunate porabljene kalorije ali prihranek v zdravstveni blagajni, a hoja je na koncu hoja. Samoumevno so jo uporabljale prejšnje generacije brez tutorjev in delitve proračunskih sredstev. Takisto gre za cvenk in zadnjico, ko se je prijateljsko in mutno podelilo ušivo delovno mesto arhitekta v mestni upravi. Tisti, ki smo se zaradi poniglavih strokovnih odločitev in pomanjkanja še lani drli in izpostavljali svoja jajca, smo jasno izpadli idioti v pomenu iz antične Grčije. Takrat naj bi ubogim param, ki se niso zanimale za politikanstvo, menda zagrozlili s smrtno kaznijo. Vredno premisleka. Očitno sva prespala, ko so se dogovorili, da beseda sodelujoči ne more zaobjeti pomenskega spektra, ki ga nudi izraz deležniki. Res sva za luno, a naju vsaj niso žejne čez vodo pripeljali, da gre za delež drobtinic in pesek v oči kje so resnični problemi družbe ali prostora. Brez utvare, da le-te razodeneva, kaj šele razrešiva, stopava v novo leto. Želiva si, da bi si tu in tam v letu domišljala, kako riševa boljši svet vsaj za piko.

Zmrzal

Dve leti bo od opozarjanja mestne občinske uprave, da kadrovska sestava na področju prostora in okolja v Mariboru ni ustrezna. Trditve so bile nevemkolikokrat podkrepljene s primerjavami, grafi, pričevanji o prostorskih težavah in ocenami razvojnega zastoja v drugem največjem mestu v državi. Vmes sta se res minili dve najbolj vroči leti, a dozdeva se, da zmrzal na tem področju še kar traja.

zmrzal

 

 

 

 

Pazi, park gre!

Namere po novih parkovnih površinah v državi so redke in v tem mestu še redkejše. Maribor je v začetku leta napovedal dolgo pričakovano izvedbo parkovne poteze Pekrski potok. Rajanju meščanov in načrtovalcev javnih odprtih mestnih površin navkljub je treba pogledati kljusetu naravnost v zobe.  Način izvedbe investicijske dokumentacije pušča precej slabega priokusa zaradi načina izbora idejne zasnove, obvoda stroke in neupoštevanju pravil ali primerov dobre prakse. Dolga abstinenca in zarjavelost odločevalcev od nas zahteva uvajanje v že uveljavljene tirnice načrtovanja parkovnih površin. Bodimo pozorni, da ne gre znova mimo nas.

park-pekrski-potok

 

 

 

2016

Minilo je leto in pustilo izkušnje na področju Trajnostnih Urbanih Strategij, Trajnostnega urejanja prostora in prometa, iskanju ločnice med varstvom narave in razvojem rekreacije na območju gramoznice, ustvarjanju nadomestnega habitata ob AC, pripravi ocene o vplivih na okolje za nadgradnjo železniškega tira Maribor-Šetilj, oblikovalskih izhodiščih za PHO na istem odseku, obcestnih ureditev in drevoredov in tudi majhnemu porazu na natečaju za stari del Novega Mesta. Nekaj prepuščava tudi letu 2017.

planka_2017

 

 

 

PLAN-KA

Špela Recer in Robert Gostinčar od 1.9.2016 riševa v biroju PLAN-KA, planiranje – krajinska arhitektura znotraj okvirja načrtovalsko inženirskega centra IPARC na Jezdarski ulici 3 v Mariboru. Nadejava se novih priložnosti, izzivov, nekaj manj opotekanj in več ravnotežja v najinem poklicu.novica_1