Premik pod inženirsko perot je blagodejno vplival na par krajinskih arhitektov. Našla sva nekaj izgubljenega ravnotežja v sodelovanju pri infrastrukturnih in cestnih projektih. Dodala sva še nekaj svojih projektov za boljše počutje in kondicijo. V celoti sva presodila, da za razširitev tirov od mesta pa do meje ni potrebna celovita presoja. Pokukala sva v leto 2030 in 2045 in bajala, da takrat podnebje iz Iztrebljevalca 2049 še ne bo doseglo dolov Slovenskih goric.  Obsadila sva nekaj protihrupnih ograj ob avtocesti in tirih in ob premišljevala, kako lepo zelena je naša dežela. Tam kjer Savinja izgubi pivovarno izpred oči, se ji morda prijetno rigne ob pogledu na najino zasaditev, pred izlivom pa se Lahomnici morebiti naježi gladina, ko steče mimo zasnove vaškega jedra. Zamejila sva fitnes v bližnjem parku, da ne bi morda utekel in sedaj je to storiti le še drevesom. Zasnovala sva nekaj vrtov, ki se morda ne zbudijo v sanjah. Obsadila sva nekaj cest na papirju in ob asfaltu. Razmišljala sva tudi o glampingu s skromno mero blišča, da bi se lahko nekateri za hip odpočili od bede. Skozi leto sva nadaljevala pri zasnovi rekreacijskega območja gramoznice v Dupleku in s tem projektom tudi sodelovala na razstavi Društva arhitektov Maribor. V jeseni naju je zaznamoval srd in gnev ob podiranju lip na Cesti zmage in od poraza do poraza sva stisnjenih zob v tej vojni prišla vsaj do remija. Tako se vsaj tolažim, ko si pozimi liževa rane. A morda ljudje takrat, ko drevesa odvržejo liste, le malce pozabimo na njih.  Uteho in počitek sva našla preko novoletnih praznikov doma in tuhtava o letu in kakšno je pravzaprav bilo. Ne beliva si več toliko glave ali je globalni trendi ali le zapik najine pisarne prinesel več dela na poklicnem področju. Priznam, egoistično se malce manj ženirava, kako krvosesi najedajo to mesto in ga vsem pred zatiskajočimi očmi spravljajo na kolena. Vendarle nama ni vseeno. Medtem, ko se vampirji hranijo, tudi midva tiho krvaviva. Tako nama tudi ni mar, da poneumljanje in oportunizem preveva tudi prostorsko področje. Ne gre nama v glavo, da je znova izumljena hoja po asfaltu do šola ali vrtca. Lahko to imenujete kakorkoli hočete, zavijete v celofan, izračunate porabljene kalorije ali prihranek v zdravstveni blagajni, a hoja je na koncu hoja. Samoumevno so jo uporabljale prejšnje generacije brez tutorjev in delitve proračunskih sredstev. Takisto gre za cvenk in zadnjico, ko se je prijateljsko in mutno podelilo ušivo delovno mesto arhitekta v mestni upravi. Tisti, ki smo se zaradi poniglavih strokovnih odločitev in pomanjkanja še lani drli in izpostavljali svoja jajca, smo jasno izpadli idioti v pomenu iz antične Grčije. Takrat naj bi ubogim param, ki se niso zanimale za politikanstvo, menda zagrozlili s smrtno kaznijo. Vredno premisleka. Očitno sva prespala, ko so se dogovorili, da beseda sodelujoči ne more zaobjeti pomenskega spektra, ki ga nudi izraz deležniki. Res sva za luno, a naju vsaj niso žejne čez vodo pripeljali, da gre za delež drobtinic in pesek v oči kje so resnični problemi družbe ali prostora. Brez utvare, da le-te razodeneva, kaj šele razrešiva, stopava v novo leto. Želiva si, da bi si tu in tam v letu domišljala, kako riševa boljši svet vsaj za piko.

admin