Na okrogli mizi, ki je imela vnaprej določen izid, sem nastopil kot eden od glavnih negativcev v nedavni prenovi Ceste zmage. Glede na bombastične naslove o projektu Cesta zmage v medijih in na družbenih omrežjih si v trenutkih občasnih napadov napuha celo domišljam, da sem odgovoren za vse rabote in nečednosti na prostorskem področju v mestu. Nisem zagovornik občine, ta ima več kot dovolj svojih piarovcev. Je pa bila občina moj naročnik pri tem projektu. Ni nujno da ti financiranje s strani establišmenta ali vladajočih struktur a priori dodeli negativni predznak.  Nevladniki bi lahko pritrdili trditvi. Od njih kot zagovornike demokratičnosti in transparentnosti in odprtega dialoga in strpnosti in in… sem pričakoval, da lahko malo nakladam še iz načrtovalskega vidika. Tovrstne okrogle mize me neizmerno veselijo. Tu in tam se vendarle pojavi možnost, da se razčistijo številne polinformacije in nejasnosti. Ena takih je morda že ta, da v kolikor znamo izračunat presežek kisika, ki bi ga ustvaril nekdanji drevored na Cesti zmage v primerjavi s sedanjem stanjem, bi le-tega večkrat pokurili z blebetanjem o tej godlji.

Dejansko se je pojavlja precej urbanih mitov na temo dreves oz. mestnega zelenja. To je krajinsko gradivo in ga imam enostavno rad. Obenem treba pošteno povedati, da drevnina v mestu ne bo rešila vseh ali sploh tegob spreminjajoče klime, težav odvodnjavanja ali neskladne prostorske razporeditve. Tako je s podatki o zadostni proizvodnji kisika v mestih, blaženju temperaturnih ekstremov ali blagodejnih učinkih na zdravstveno blagajno. Ne nasedajte tudi na fantomske izračune koliko je vredno drevo zaradi svoje ekološke vloge ali koliko cvenka prišpara zdravstvena blagajna, v kolikor drevored stoji le streljaj od vaše hiše. Na ta način bo še vsako drevo v mestu postalo le predmet licitiranja, medtem ko se bodo prihranki ministrstva za zdravje stekali na na trr ministrstva za raziskovanje rud in izgubo časa.

Očitki o pravočasnem in netransparentnem obveščanju javnosti v smislu kulture načrtovanja javnega prostora so seveda vedno na mestu. O(b)staja manevrski prostor za izboljšave, predvsem imam v mislih neposrečeno javno predstavitev projekta obnove Ceste zmage tik pred zdajci. Kakorkoli, projekt je bil predstavljen na MS in MČ, projektna dokumentacija je dostopna vsakomur in razprava na občini z IMZ in nekaterimi stanovalci je potekala več kot pol leta pred pričetkom del. Projektno dokumentacijo DIP je požegnal tudi mestni svetnik, ki sveto prisega na vodenje projektov od spodaj navzgor (v prevodu: grassroot). Nič presenetljivega ni, da se ob uhljebljivanju ob koritu včasih pozabi na rajo. A ko je zavohal gnev širokih ljudskih množic, je urno obrnil ploščo in se s pristnim ogorčenjem na obrazu pojavil na shodu za ohranitev lip.

Na javno obveščanja projekta se navezuje tudi participacija javnosti. To orodje ima pomen in mesto v prostorskem načrtovanju, a vendarle z omejitvami. Ni za pričakovati, da bi o prostorskih ureditvah manjšin, standardu vodovodne oskrbe, odvozu odpadkov… razpravljali skozi instrumente (pre)glasovanja. Tik pred nosom imamo eksperimentalno prostorsko ureditev Koroške ceste s kobajagi participacijo javnosti in lahko vidimo neverjetno sprdačino. Enostavno so nekatere stvari v domeni odgovornosti projektantov. Ob tem naj omenim tudi vlogo arboristike oz. arborističnega poročila, ki je bil prav tako kamen spotike. Ta stroka je seveda strokovna podpora krajinsko arhitekturnega načrtovanja, a ne more biti njegov nadomestek. Arboristika ni del reguliranih poklicev z javnim nadzorom preko zbornic in zakonodaje. Žal mi je, a ne ubijte glasnika, ker arboristika dejansko nima ustrezno formiranega univerzitetnega izobraževanja v Sloveniji. V tem kontekstu so očitki, kateri del arborističnega poročila je kdo bral, povsem relativni.

Nenazadnje omenjam javni interes, ki naj bi ga pri tem projektu zaobšli. Menim, da je prav, da se vedno znova preverja javni interes na področju prostora in nimam nobenih težav s pregledom projekta. Vendarle je treba biti natančen pri njegovem varovanju in podrezati vlogo varuhov le-tega. ZVKDS se je nesporno zaletel, ko je uslužbenka zavoda nespretno zlojzlala javnost z izjavo, da se dreves na Cesti zmage ne bo sekalo. Ne glede na sporen varstveni režim je taka izjava nestrokovna in kaže na argumentacijo moči in ne na moč argumentov. Menim, da smo imeli vsi nepotrebne težave, ki pa se niso pojavile prvič pri tovrstni vlogi zavoda. Še enkrat in ne se čuditi absurdnosti: ne glede na ugotovljeno tolmačenje varstvenega režima sem prepričan, da bi predmetni drevored moral biti zavarovan in obrekovalcem navkljub vztrajam, da je zamenjava drevoreda utemeljena ne glede na njegov varstveni status. Obrnil bi pa očišče in skušal nakazati, da mnogokrat med množico dreves ne vidimo gozda. Tako nam v tem mestu zmanjkuje pozornosti in volje za javni interes. Mirno smo pogledali stran ob posegih na najdaljšem drevoredu v mestu, kjer so harali trgovci z novci in namesto dreves ustvarili pleh in asfalt ali ob koncesijskem varovanju infrastrukture na našem Pohorju ali ob temu, da si vzdrževalec mestnega parka sam piše koncesijsko pogodbo ali ob polstoletnih nategih glede parka ob Pekrskem potoku ali ob zanemarjanju Otoka, TAM-a, mestnih gozdov… Aja, še to. Na javni razpravi so me žvečili in izpljunili tudi zaradi načrtovanja klopi ob vrtcu in cerkvi. Češ tukaj noben ne rabi urbane opreme na javnem prostoru ob javnem objektu, nam je prostor znotraj lastnih plotov čisto dovolj, na klopeh se zbirajo itak samo nepridipravi. Toliko o odnosu do javnega prostora in javnega interesa.

Še korak k izhodišču pravde, k lipi. Šolmoštersko mi je bilo očitano šalabajzerstvo pri projektu in nepoznavanje vitalnosti lip. Sodeloval sem pri posegu na zasebnem vrtu, kjer je bil gradbeni poseg na koreninski sestav lipe vsaj po teoriji uničujoč. A trmasto drevo do danes (še) ni pokazalo znakov hiranja ali nestabilnosti. Vendarle gre za zasebni vrt in ne javni prostor, kjer so varnostna, funkcionalna, ekonomična in oblikovalska pričakovanja javnosti drugačna. Poslikal sem kar nekaj lip, kjer občuduješ vitalnost, obliko krošnje in mogočnost. Žal spački ali pohabljenana drevesa v drevoredu na Cesti zmage niso bila niti blizu takšnemu stanju. Naše komoditete kot so parkiranje, zahteve naj občina za vraga že poreže veje nad predvrtom in malo cvenka za vzdrževanje so drevesa izpridile. Tako je šlo v lipovi pravdi za nadmudrivanje kateri odstotek je večji od drugega, za oznake kako smo agenti kapitala in navržene sume o nečednostih posla pod mizo. Nikogar ne zanima zakaj je bilo načrtovalsko utemeljena zamenjava drevoreda. Prepričanih tako v tem odstavku ne bom dodatno najedal.

Sestava okrogle mize ni pustila nobenega dvoma pri sklepni besedi. Govorci so bili uravnoteženo izbrani le z ene strani. Skoraj vsi so bili težkokategorniki, kar je pomagalo pri neizpodbitnosti njihove interpretacije dogodkov in njihovih komentarjih. Vseskozi se je potencirala napetost odnosa med mi, prebivalci nasproti oni na občini. Prikradlo se je kup izjav kot lažejo, podtikajo, banda pokvarjena in podobno. Seveda je temu sledil gromki aplavz. Želelo se je slišati kako naprej in kljub politični nekorektnosti jim bom vseeno namignil. Nič ne skrbite, klima pomanjkanja informiranosti občanov, izključevanja deležnikov in premajhna odzivnost občine se ne bo spremenila globalnim trendom navkljub. To bi namreč pomenilo, da bi razne iniciative izgubile svoj razlog ustanovitve in delovanja. V nasprotnem bi se nekateri morali odklopiti iz maminega seska sistemskega financiranja in se zbasati v službe. Naj se nekateri še tako repenčimo, ne bo se povečala strokovnost pristojnih občinskih služb in ne bo se zamenjala mantra argumenta moči zavodov, ki naj bi varovali javni interes. To bi povzročilo pretres med nevladnimi prostorskimi organizacijami. Te ne bi več mogle izvajati neo neokolonialnih strokovnih podučevanj na zaostalih severovzhodnih delih države, kjer pametno kimamo ob razlagah kako razdeliti letake, kako odpeljati otroke peš v šolo in kako prešteti glasove na zboru krajanov. Infantilizacija se bo sistemsko nadaljevala in količina polresnic bo naraščala. Le v takšnem agarju se lahko nezadovoljstvo še naprej redi in voluharji še naprej voluharijo.

“Veste kaj? Bog vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!”

admin